Zgodba o Belinalu je zgodba božičnega drevesa
Božično drevo kot drevo življenja
Visoko v hladnih gorskih gozdovih uspevajo le najbolj trdožive rastline, ki prenesejo zahtevne naravne razmere. Prav tam domuje bela jelka – tradicionalno božično drevo. Simbolni pomen božičnega drevesa izvira iz keltske kulture, v kateri je bela jelka predstavljala življenje, ponovno rojstvo in moč, potrebno za preživetje dolgih zimskih mesecev. Naši predniki so zimzelene bele jelke prinašali v svoje domove kot simbol zaščite in kot znamenje začetka novega leta. Tudi prvi kristjani so prepoznali ta pomen, mu dodali sveče in jabolka ter to tradicijo ohranili skozi stoletja. Bela jelka tako že dolgo velja za simbol dolgoživosti, zdravja in družinske povezanosti.
Zdravilno moč bele jelke so poznali že naši predniki
Blagodejni učinki vej bele jelke so bili znani že našim prednikom. V številnih evropskih pokrajinah, zlasti v gorskih območjih, je bila bela jelka del ljudskega izročila, njene veje pa so pogosto uporabljali za pripravo čaja pri prehladih in revmatičnih težavah. Skoraj dva tisoč let je bilo potrebnih, da je znanost potrdila, da veje bele jelke vsebujejo izjemno raznoliko paleto polifenolov in polisaharidov, ki lahko prehajajo skozi celične membrane in podpirajo naravne procese obnavljanja v telesu.
